Slovenci smo lahko več kot ponosni na naše vinarje, saj z njihovih malih posestev prihajajo vrhunska vina. Nekatera po kakovosti in tudi povpraševanju sodijo v sam svetovni vrh. Precej manj pa smo lahko ponosni sami nase, saj je poznavanje naravnih vin v povprečju nikakršno.
Sonaravna pridelava vin je – kot mnogo drugih stvari, povezanih s svetom vin – znova dobila zagon v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji. Druge vinske dežele so se trendu vračanja k tovrstnemu delu pridružile v letih in desetletjih, ki so sledila. Sem spada tudi Slovenija. Glede na to, da je prejšnji družbeni sistem favoriziral množično proizvodnjo in se ni kaj prida oziral na kakovost, smo na napredek našega vinogradništva in vinarstva v zadnjih treh desetletjih lahko upravičeno ponosni.
Pri tem ne govorim zgolj o sonaravni pridelavi, ki se pri nas začne prebujati v osemdesetih, svoj pravi pohod pa začne v drugi polovici devetdesetih let. Po zaslugi vizionarskih in – to je treba poudariti– drznih vinogradnikov, kot so Valter Mlečnik, Ivan Batič, Branko Čotar, Emil Tavčar, Marko Fon, Aleks Klinec, Janko Štekar, Aci Urbajs in seveda na njemu značilen in samosvoj način, Aleš Kristančič, se je Slovenija odločno postavila na svetovni vinski zemljevid.
Pozneje jim sledijo odlični vinarji, kot so Srečko Šumenjak, Božidar Zorjan, Bartol, Ducal, Keltis, Radovan Šuman, Primož Lavrenčič – Burja, Guerilla, JNK, Marko Tavčar, Štemberger, Andrej Kristančič – Nando, Jure Štekar, Uroš Klabjan, Matej Korenika, Uroš Rojac in mnogi drugi. Vinogradnikov in vinarjev, ki so iz svojih vinogradov praktično povsem umaknili sintetične pesticide, herbicide in gnojila, je iz leta v leto več in mnogi so v procesu pridobivanja ekološkega certifikata. Nekateri naši vinarji delujejo po načelih, ki jih Francozi označujejo z besedo lutte raisonée. Med njimi je vsekakor treba omeniti imena, kot so Marjan Simčič, Jean Michel Morel (Kabaj), Borut Blažič, Samo Kupljen, Danilo Steyer, Boštjan Protner, če omenim zgolj nekatere.
Aleks Klinec svoja izjemna vina prideluje v Medani v Goriških brdih.
Pionirji so tvegali ogromno
Predvsem prva omenjena skupina je v tistem obdobju tvegala ogromno. Tako s stališča delne ali celotne izgube pridelka v vremensko zahtevnejših letih ali pozneje vina kot tudi s stališča trgov. Glede na to, da so se ti vinarji pri belih vinih vrnili k tradicionalni tehniki maceriranja, so se tako rekoč čez noč znašli pred težkim izzivom glede razumevanja in sprejemanja takšnih vin pri kupcih. Domači trg je bil vse prej kot pripravljen na bela vina, ki so bila oranžna, bogata s tanini in popolnoma novimi aromami v primerjavi s klasičnimi belimi vini.
Pri rdečih so bile razlike manjše, a vseeno opazne. Poiskati je bilo treba nove trge. Nekateri so uspeli že v bližnji Italiji, drugi našli dobre odjemalce severneje, v skandinavskih deželah in na Otoku, tretji pa mnogo dlje, recimo v ZDA in na Japonskem, ki sta še danes odlična trga za vrhunska slovenska vina. Ne bodite presenečeni, ko boste recimo Urbajsov “Organic Anarchy” ugledali v restavraciji ali baru v Parizu. Naši fantje in punce so iz kmetov, v najbolj pozitivnem pomenu besede, morali postati še promotorji, tržniki in nekateri že skoraj ambasadorji. Vesel sem, da jim je uspelo in jim uspeva vedno bolj; da so tisti prvi prehodili in očistili trnovo pot ter jo tlakovali vsem, ki so jim sledili; da jim prodaja raste. Na svetovni zemljevid niso postavili le naših vin, temveč tudi našo mlado državo. Tega se žal zaveda le peščica ljudi.
V Sloveniji je iz leta v leto več posameznikov, ki radi posegajo po vinih, pridelanih z minimalnimi posegi. Žal v njih uživajo bolj doma kot v restavracijah in drugih gostinskih lokalih, saj je vinsko znanje slovenskih gostincev in njihovega osebja, ob nekaterih svetlih izjemah, na skrb zbujajoče nizki ravni. Govorim seveda o splošnem znanju, kaj šele poznavanju naravnih vin. Slednje, če že, je omejeno na nekaj domačih in zamejskih “maceracij”.
Vina Čotar na londonskem festivalu Raw.
V Italiji prevladujejo naši rojaki
Od sosednjih regij ali dežel gre omeniti predvsem Italijo in Avstrijo. V prvi glede naravnih vin visoko kotirajo, če že kar ne dominirajo, naši zamejski rojaki. Pokojni Stanko Radikon, Joško Gravner, Niko Bensa in Edi Kante so konec prejšnjega tisočletja začeli orati ledino. Nekako vzporedno je šel po svoji poti izjemni Paolo Vodopivec. Sledijo Franco Terpin, Damijan Podveršič, Dario Prinčič, Benjamin Zidarich, Sandi Škerk ter še nekateri. Seveda pa ima Italija odlične vinarje s sonaravnim pristopom po celotni državi. Nekatera imena, kot so Cappellano, Rinaldi, Emidio Pepe, Angiolino Maule, Paolo Bea, Frank Cornelissen, Valentini, Occhipinti, Soldera …, so že skoraj kultna. Italija je v zadnjih letih močno napredovala tudi kot porabnica naravnih vin, saj se lokali in restavracije, ki ponujajo v glavnem tovrstna vina, lepo množijo. Zasluge za veliko prepoznavnost naravnih vin naših zahodnih sosedov gre v veliki meri pripisati festivaloma VinNatur in ViniVeri. Gre za konzorcija, ki združujeta domače in tuje vinarje, vključno z nekaterimi slovenskimi.
V Avstriji je situacija malo drugačna. Pionirji minimalizma v vinogradih in kleteh prihajajo iz južne Štajerske. Sepp Muster, Andreas Tscheppe, Ewald Tscheppe (Werlitsch), Franz Strohmaier, Roland Tauss in Karl Schnabel so pred poldrugim desetletjem v popolnem nasprotju tistega, kar je takrat (in večinoma še danes) iskal avstrijski trg, začeli pridelovati bolj strukturirana vina, ki zorijo v lesenih sodih in gredo na trg šele nekaj let po trgatvi. Tvegali so vse, saj kar nekaj let na domačem trgu niso niti približno dosegali prodaje, ki bi omogočala normalno preživetje oziroma poslovanje, tuji trgi pa jih še niso poznali. Velike zasluge za njihov preboj v tujino imata Marko Kovač in Niko Đukan, ki sta na vina Seppa Mustra in obeh bratov Tscheppe naletela pred slabim desetletjem in še to bolj po naključju. Ko sta prve steklenice odnesla na degustacije v Italijo in Francijo, predvsem Pariz, so bili mnogi poznavalci šokirani nad preciznostjo in kakovostjo vin, ki so prihajala iz biodinamično obdelovanih vinogradov, v kleti pa bila vinificirana in donegovana tako rekoč brez posegov, mnoga celo brez dodatka sulfitov.
Mirno lahko pripomnimo – drugo je zgodovina. Danes so fantje namreč navzoči na vinskih kartah najboljših restavracij in vinskih barov na celi zemeljski obli, uvozniki in distributerji pa se skoraj bojujejo za malo večjo letno alokacijo. Sledili so jim seveda mnogi vinarji iz drugih regij, predvsem z Gradiščanskega. Precej drugače je z Avstrijo kot porabnico naravnih vin. Skoraj vse se dogaja na Dunaju, kjer gastronomija in z njo tudi prepoznavnost ekološko in biodinamično pridelanih vin v zadnjih letih napreduje z neverjetno hitrostjo. Preostali deli naše severne sosede pri tem močno zaostajajo, vendar ne dvomim, da se bo to v prihodnjih letih spremenilo.
Zdaj že skoraj kultni Frank Cornelissen (desno) v pogovoru z norveškim uvoznikom. Preverite ponudbo vin Franka Cornelissena v trgovini Dapper.
Hrvaška še vedno precej zaostaja
Hrvaška kljub izjemnim naravnim in geološkim danostim nekaterih regij še vedno precej zaostaja. Omeniti velja Giorgia Claia in Dimitrija Brečevića iz Istre, družino Miloš in vina Križ s Pelješca ter Ivana Kosovca iz Moslavine. Na mnogih trgih visoko kotirajo tudi vina Roxanich in Kabola, ki bi jih lahko uvrstili v prej omenjeni lutte raisonée.
Slovenci smo lahko torej več kot ponosni na naše vinarje, saj z njihovih malih posestev prihajajo vrhunska vina. Nekatera po kakovosti in tudi povpraševanju spadajo v sam svetovni vrh. Precej manj smo lahko ponosni sami nase, saj je poznavanje celo tistih, ki se imajo za bolj resne ljubitelje vin, v povprečju nikakršno. S tem se seveda ne gre sprijazniti, zato nas je kar nekaj – poleg vinarjev samih –, ki se trudimo popraviti raven poznavanja in jo dvigniti čim više.
