Vitovska grganja je stara avtohtona bela sorta, ki uspeva na slovenskem in italijanskem Krasu, nekaj pa je je tudi v Vipavski dolini. Po mojem mnenju je sorta z najbolj neizkoriščenim potencialom v Sloveniji.

Kras je s 600 hektari vinogradov najmanjši vinorodni okoliš v Sloveniji. Je tudi najhladnejši med vsemi sredozemskimi vinskimi regijami. Na žalost je kar okoli 450 hektarov prej omenjenih površin zasajenih s trto refošk, iz katere pridelujejo kraški teran oziroma po novem samo teran. Zakaj na žalost? Trta refošk (teran) za kakovosten rezultat na Krasu potrebuje debelejšo plast zemlje, saj je med drugim zelo občutljiva za sušo in visoke temperature (vročinski stres). In v takšnih pogojih težko doseže ustrezno sladkorno stopnjo ter fenolno zrelost. Takšnih površin je po oceni nekaterih poznavalcev, ki na vprašanje terana gledajo predvsem z zornega kota visoke kakovosti, ne pa ceneno demagoško, le okoli 70 hektarov. Ostane nam torej približno 380 hektarov, na katerih bi dajali mnogo boljše rezultate drugi dve avtohtoni sorti. Prva je istrska malvazija, ki jo seveda najdemo predvsem v Istri, vendar tudi v Vipavski dolini, Goriških brdih in Krasu, druga pa vitovska grganja, ki je po mojem mnenju sorta z najbolj neizkoriščenim potencialom v Sloveniji.

Sorta, ki poka od želje po rasti

Gre za staro avtohtono belo sorto, ki uspeva na slovenskem in italijanskem Krasu, nekaj pa je je tudi v Vipavski dolini. Malvazija s piko ali beli refošk, kot jo nekateri tudi imenujejo, zelo dobro prenaša sušo in je kot taka idealna za kraški svet. Obstaja celo verjetnost, da je samonikla. V zapisih jo leta 1844 prvič omeni duhovnik Matija Vertovec v svoji knjigi Vinoreja za Slovence. Je izrazito bujna, zato je ustrezna obremenjenost (ne premalo) trt izjemnega pomena. Zadovoljna je že z zelo tankim slojem zemlje, saj – kot rečeno – kar poka od želje po rasti, življenju. Pri tako živih sortah je vzgojna oblika mogoče še pomembnejša kot pri bolj zaspanih. Vinar Marko Fon, ki ga štejem med največje poznavalce in strokovnjake vinogradništva na Krasu, pravi, da je latnik še vedna najboljša možna rešitev, ki pa se pri novozasajenih vinogradih žal ne uporablja več. Fon uporablja vzgojno obliko, ki na prvi pogled še najbolj spominja na dvojni guyot, vendar je v njegovem primeru trojni ali celo četverni, kar obliko naredi tridimenzionalno, saj trte tvorijo nekakšno krošnjo. Vitovska ima zelo močne vitice, ki se, če je to le mogoče, oklepajo opore, kar pride še kako prav, ko zapiha surova kraška burja.

Fon pravi, da je pravilno zorenje ključnega pomena. Prepogosto in prekomerno odstranjevanje listov, tako imenovano vršičkanje, trto, še posebno vitovsko, spodbudi, da tvori nove liste, ki so, kar se tiče fotosinteze, mnogo bolj produktivni, to pa pomeni (pre)več sladkorja in posledično previsoke alkohole ter pogosto prenizke kisline. Okusi so seveda različni, a moje mnenje je, da vitovska ne potrebuje alkohola nad 13 odstotkov. Menda najbolje uspeva na podlagi, katere osnova je tako imenovana brska formacija. Gre za apnenčasto kamnino, ki izvira iz toplega morja in je ime dobila po vasici Brje pri Komnu, najdemo pa jo tudi drugje po Krasu.

Vitovska kar kliče po maceraciji

Vitovska grganja s svojo debelo jagodno kožico prav kliče po maceraciji. Dolžina namakanja jagod v moštu je odvisna od mnogih dejavnikov, pa tudi od same tehnike vinifikacije. Mnogi pustijo jagode v moštu štiri do sedem dni. Joško Renčel približno mesec dni. Paolo Vodopivec, zamejski rojak, ki je eden največih mojstrov pridelovanja vitovske, macerira celo 12 mesecev, a z minimalno izpostavljenostjo zraku oziroma kisiku. Zadnja leta ugotavljam, da je ravno slednje tisto, kar pri maceriranih ali – če hočete – oranžnih vinih dolgoročno zagotavlja ravnotežje sadnosti, taninov, kislin, mineralnosti in terciarnih arom. Prekomerna mikrooksidacija lahko hitro uide z vajeti in namesto oksidativnih not imamo oksidirano vino.

Vrhunski primerki vitovske so zelo elegantna vina z nežno aromatiko, poudarjeno mineralnostjo, izraženimi kislinami in zmerno sadnostjo. Sadne note lahko obsegajo tako belo breskev, zrele citruse kot sušeno marelico. Dokaj pogost je pookus, ki spominja na mandlje. Pred kratkim sem imel priložnost uživati v Vodopivčevi vitovski iz leta 1997, ki je bila v absolutno polni formi, kar dokazuje, da je več kot primerna tudi za vrhunska vina za arhivo.

Sorto so revitalizirali zamejski Slovenci

V Sloveniji imamo nekaj odličnih pridelovalcev naravne vitovske. Vasja Čotar, Marko Fon, Emil Tavčar, Marko Tavčar, Sebastijan Štemberger, Joško Renčel so le nekatera imena, ki nam vedno znova kažejo pravi potencial te surove, a prelepe vinske pokrajine. Velike zasluge, da se je vitovska kot sorta sploh ohranila, pa nedvomno gredo zamejskim Slovencem. Prej omenjeni Paolo Vodopivec prideluje vina, za katera lahko brez težav trdimo, da so ena najboljših belih vin na svetu. Zanimiva je tudi njegova vzgojna oblika, ki je nakakšen alberello. Tu so še Edi Kante, Sandi Škerk, Benjamin Zidarich, Škerlj, Rado Kocijančič …

Na gradu v vasici Devin na italijanskem Krasu vsako leto v juniju organizirajo festival Vitovska & morje (Vitovska & mare), kjer boste spoznali mnoge pridelovalce te žlahtne sorte in uživali v njihovih vinih. Bodite pozorni na letnik 2015. Pred dnevi sem ga imel čast poskusiti pri Fonu in Čotarju. Odlično!

Na začetku omenjeni teran (refošk) na večini površin, kjer raste, niti približno ne more doseči kakovosti, ki bi jo na istih površinah dosegli vitovska in malvazija. Z njima bi seveda tudi veliko lažje osvajali tuje trge, kar dokazujejo tisti, ki se s pridelavo omenjenih sort ukvarjajo resno. Očitno so nekaterim v mnogo večjem interesu prepiri s Hrvati ali bolje rečeno Istrani in demagoške razprave okoli zaščite imena teran kot pa realen pogled na možnosti in potencial Krasa. Da ne bo nesporazumov, naj povem, da je teran, kadar doseže pravo zrelost, predvsem fenolno, resnično izjemno vino. A takšnih je, roko na srce, zelo malo.

Beri dalje: Gruzija – obujena domovina (naravnega) vina